Razlika med prekrivnim varjenjem in trdim navarjanjem

Prekrivno varjenje in navarjanje sta dve pogosto uporabljeni tehniki v industriji za izboljšanje vzdržljivosti in odpornosti proti obrabi komponent, ki so izpostavljene težkim delovnim pogojem. Medtem ko sta oba postopka namenjena izboljšanju površinskih lastnosti materiala, obstajajo izrazite razlike v njuni uporabi, uporabljenih materialih in posledičnih lastnostih. V tem članku bomo raziskali razlike med prekrivnim varjenjem in trdim navarjanjem v smislu postopka, materialov ter njihovih prednosti in omejitev.

Kaj je prekrivno varjenje

Prekrivno varjenje, znano tudi kot obloga ali navarjanje, vključuje nanašanje plasti združljivega materiala na površino osnovne kovine. To se doseže s postopki, kot je obločno varjenje pod praškom (SAW), plinsko obločno varjenje (GMAW) ali obločno varjenje s plazemskim prenosom (PTAW). Material za prekrivanje je izbran glede na njegovo združljivost z osnovno kovino in želene lastnosti površine.

Materiali, uporabljeni pri prekrivnem varjenju:

1. Zvarni prekrivni sloj: pri tej tehniki je prekrivni material običajno dodajna kovina za zvar, ki je lahko nizkoogljično jeklo, nerjavno jeklo ali zlitina na osnovi niklja. Material za prekrivanje zvara je izbran na podlagi njegove odpornosti proti koroziji, odpornosti proti obrabi ali lastnosti pri visokih temperaturah.

Prednosti prekrivnega varjenja:

1. Vsestranskost: Prekrivno varjenje omogoča uporabo širokega nabora materialov za modifikacijo površine, kar ponuja prilagodljivost pri prilagajanju lastnosti prekrivnega sloja glede na posebne zahteve.

2. Stroškovno učinkovito: Prekrivno varjenje zagotavlja stroškovno učinkovito rešitev za izboljšanje površinskih lastnosti komponent, saj se na osnovno kovino nanese le razmeroma tanek sloj dragega materiala.

3. Zmogljivost popravila: Prekrivno varjenje se lahko uporablja tudi za popravilo poškodovanih ali obrabljenih površin, kar podaljša življenjsko dobo komponent.

Omejitve prekrivnega varjenja:

1. Trdnost spoja: Trdnost spoja med prekrivnim materialom in osnovno kovino je lahko zaskrbljujoča, saj lahko neustrezna vezava povzroči razslojevanje ali prezgodnjo okvaro.

2. Omejena debelina: Prekrivno varjenje je običajno omejeno na nekaj milimetrov debeline, zaradi česar je manj primerno za aplikacije, ki zahtevajo debelejše plasti izboljšanih površinskih lastnosti.

3. Toplotno prizadeta cona (HAZ): Dovod toplote med prekrivnim varjenjem lahko povzroči nastanek toplotno prizadete cone, ki ima lahko drugačne lastnosti kot prekrivni in osnovni material.

Kaj je Hard Facing

Trdno navarjanje, znano tudi kot trdo navarjanje ali navarjanje, vključuje nanašanje plasti, odporne proti obrabi, na površino komponente, da se izboljša njena odpornost proti obrabi, eroziji in udarcem. Ta tehnika se običajno uporablja, kadar je glavna skrb odpornost proti obrabi.

Materiali, uporabljeni pri trdih oblogah:

1. Trdo navarjene zlitine: Trdo navarjeni materiali so zlitine, ki so običajno sestavljene iz navadne kovine (kot je železo) in legirnih elementov, kot so krom, molibden, volfram ali vanadij. Te zlitine so izbrane zaradi svoje izjemne trdote in odpornosti proti obrabi.

Prednosti trde obloge:

1. Vrhunska trdota: Materiali za trdo navarjanje so izbrani zaradi svoje izjemne trdote, ki komponentam omogoča, da prenesejo abrazivno obrabo, udarce in aplikacije z visoko obremenitvijo.

2. Odpornost proti obrabi: Trda obloga bistveno izboljša odpornost površine proti obrabi in podaljša življenjsko dobo komponent v težkih pogojih delovanja.

3. Možnosti debeline: Trdo oblogo je mogoče nanesti v plasteh različnih debelin, kar omogoča natančen nadzor nad količino dodanega materiala, odpornega na obrabo.

Omejitve trde obloge:

1. Omejena vsestranskost: Trdo navarjeni materiali so namenjeni predvsem odpornosti proti obrabi in morda nimajo želene odpornosti proti koroziji, lastnosti pri visokih temperaturah ali drugih posebnih lastnosti, ki se zahtevajo v določenih aplikacijah.

2. Stroški: Trdo navarjene zlitine so običajno dražje v primerjavi s prekrivnimi varilnimi materiali, kar lahko poveča stroške površinskih sprememb.

3. Težko popravilo: Ko je enkrat nanesen sloj za navarjanje, je lahko težko popraviti ali spremeniti površino, saj je zaradi visoke trdote materiala težje varljiv.

Zaključek:

Prekrivno varjenje in navarjanje sta različni tehniki spreminjanja površine, ki se uporabljata za izboljšanje odpornosti proti obrabi in vzdržljivosti komponent. Prekrivno varjenje zagotavlja vsestranskost in stroškovno učinkovitost ter omogoča široko paleto možnosti pri prekrivnih materialih. Primeren je za aplikacije, ki zahtevajo odpornost proti koroziji, odpornost proti obrabi ali izboljšane lastnosti pri visokih temperaturah. Nasprotno pa se navarjanje osredotoča predvsem na odpornost proti obrabi, pri čemer uporablja zlitine z izjemno trdoto. Idealen je za aplikacije, ki so izpostavljene znatni abraziji, eroziji in udarcem. Razumevanje posebnih zahtev aplikacije in želenih površinskih lastnosti je ključno pri izbiri ustrezne tehnike za doseganje želenih rezultatov.